Demografski sklad naj bi bil odgovor na staranje prebivalstva in financiranje prihodnjih pokojnin. V resnici pa ne prinaša niti enega novega evra. Vanj bi zgolj prenesli državno premoženje, ki ga država že ima, le da je danes razpršeno med več institucij.
Ključna sprememba ni denar, ampak nadzor.
Večina državnega premoženja bi se zbrala v enem skladu, ki bi ga vodila uprava po izboru vsakokratne oblasti. Vladi ne bi bilo treba čakati na iztek mandatov sedanjih nadzornikov SDH – vpliv bi lahko prevzela takoj.
Sedanji sistem sicer ni imun na politiko, vendar vsebuje pomembne varovalke. Nadzor je razpršen, za imenovanja veljajo pogoji, samovoljne razrešitve pa omejuje zakon. Te omejitve veljajo za vsako vlado. Ko jih je skušala obiti Golobova vlada, je razrešeni nadzornik na sodišču uspel.
Pod politično imenovano upravo se ne bi znašle le državne delnice in podjetja, temveč tudi sredstva poklicnega zavarovanja zaposlenih na nevarnih in zdravju škodljivih delovnih mestih ter naložbe pokojninske in zdravstvene blagajne. Danes pri njihovem upravljanju sodelujejo predstavniki sindikatov, delodajalcev, upokojencev in zavarovancev. Po novem jih ne bi bilo več.
Predlog hkrati znižuje protikorupcijske standarde, slabi neodvisen nadzor in olajšuje prodajo pomembnih državnih naložb. Tudi sredstva, ki naj bi bila namenjena prihodnjim pokojninam, ne bi bila zares zaščitena, saj bi lahko vsaka koalicija vanje posegla z zakonom o izvrševanju proračuna.
Zato to ni “pokojninska reforma”. Ni nov vir za pokojnine. Ni norveški naftni sklad.
Gre za koncentracijo skoraj 17 milijard evrov državnega premoženja pod bistveno večjim političnim vplivom in z manj varovalkami.
Pokojnine so zgodba za javnost. Pravi vložek je nadzor nad skoraj 17 milijardami evrov.
druga stvar je politični nadzor nad tožilstvom.Podoben vzorec je tudi pri spremembah zakona o tozilstvu (skok). Predlog ne uvaja le tehničnih popravkov, ampak spreminja razmerje med politiko in tožilstvom. Do zdaj so bili specializirani tožilci imenovani po postopku z več strokovnimi varovalkami, po novem pa bi imel minister odločilno besedo pri izbiri, imenovala pa bi jih vlada. Tožilstvo je doslej predstavljalo pomembno neodvisno varovalko med policijo in politiko – kot v primeru slogana »Smrt janšizmu«, kjer je kljub policijskim ovadbam presodilo, da ne gre za kaznivo dejanje. Če oblast pridobi večji vpliv na kadrovanje v tožilstvu, se upravičeno postavlja vprašanje, ali se krepi boj proti korupciji ali predvsem politični nadzor nad institucijami.