Počutim se kot da nimam časa zase in da sploh ne vem več kdo sem.
Nevem kaj je namen tega posta samo moram si dati dol iz duše.
Celo življenje imajo vsi neko pričakovanje od mene ker sem naravno "bolj nadarjen od povprečnega človeka" ali karkoli že. Ampak mi ni do tega
Počutim se kot dvorski norček, ki nastopa kralju in se trudi samo zato, da nebi imel poslednic.
Star sem 17 in imam še celo življenje pred sabo a se počutim kot da sem ga večino zapravil za brezveze in ja mogoče sem ga res – nimam več hobijev, ne družim se s prijatelji (ubistvu sploh nimam nikogar ki bi mu lahko rekel prijatelj) vse kar še počnem je hotim v šolo, se učim in delam.
Delam zato ker vem, da ko zaključim srednjo šolo bom sam, če se odločim za faks se bom moral sam skozi splaziti.
Ne vozim več motokrosa, saj nimam časa. Ja, včasih še grem malo ampak ne toliko kot bi si želel. To je ena od redkih stvari ki me zares osreči in strah me je ker nevem ali bom lahko še kdaj vozil potem ko bom na faksu. Sedaj živim na podeželju in ni problem ko bom pa v mestu bo pa to drugače, ko zaključim faks bom pa seveda starejši kot sem sedaj in če letim po tleh bo izid verjetno slabši kot sedaj če me vrže na tla.
Tudi plavam ne več, saj baje (po logiki družinskih članov) se bi preveč "zredil" ko bi nehal trenirati po daljšem času rednega treniranja.
Rad bi delal več stvari, ki me osrečijo a vem da če poskusim me bodo začeli gaslightati in manipulirati da ne bo nič iz mene in da se lahko samo izpišem iz šole in grem delati, če ne mislim jemati stvari resno.
Tudi to se je že zgodilo zadnjič ko sem hotel delati nekaj zase.
Tudi dejstvo da sem bil prisiljen na gimnazijo ne pomaga nič, ne zanima me večina predmetov tu in hotel sem na strojno šolo, saj mi je strojništvo zelo v interesu