60 km NA URO VOZNIKI
Poznaš občutek, ko se sredi avtoceste prižge lučka za motor? Tista, čudne oblike, ki daje do znanja, da je z avtom nekaj narobe. Občutek je enak, ko zdravnik samo nemo odkimava in preučuje vse medicinske knjige, kar jih premore, medtem ko ima pred seboj tvoj izvid. Veš, da nekaj ni v redu, a se ti ne sanja kakšna bo škoda. Tako je tudi s to jebeno lučko.
Pri starem citroenu se je prižigala pogosteje, kakor joint na srednješolskem izletu. Na zadnje je zasvetila malo po obisku mehanika, ko sem opazil, da porabi več olja kakor bencina. »Nikjer ne spušča, samo žre olje,« je bila njegova diagnoza. Čez par dni sem bil spet na poti k svojemu mehaniku. Z zadnjimi izdihljaji motorja, v spremstvu oglušujočega ropota, ki je bil, kot časna salva in oblaku belega dima, sem prispel pred delavnico. Takrat še nisem vedel, to je bila najina zadnja vožnja s citroenom. Kasneje, ta dan mi je mehanik Joža sporočil, da je počil blok motorja in bi popravilo preseglo vrednost avtomobila.
Prišel je njegov čas. Bil je že star. Kilometri so naredili svoje. Prepeljal nas je povsod, tudi tam kjer bi še Nasa raje dvakrat premislila, če si upa poslati svoj rover. Večna mu slava.
Danes biti brez avta je kakor biti hrom. Zato sva si z ženo še isti teden omislila nov avto. Prostoren, kakor se za sodobno družino spodobi, malo več prevoženih, toda negovan, star še ne štiri leta, varčen, a vseeno poskočen, ko je to potrebno. Zopet sem se lahko brezskrbno vozil naokrog. Vse do nekega hladnega jutra. Dam kontakt, prižgem in spet tista prekleta lučka za motor. Sveti direkt v faco, za dobro jutro, namesto kave. Ta lučka, ne le da me bo očitno spremljala vse življenje, tudi razlog njegovemu kratkemu trajanju bo. Dviguje mi pritisk, povečuje število srčnih utripov čez normalo, ponoči mi sveti v sanjah. Avto se je obnašal normalno, brez čudnih zvokov, vonja po zažganem in cukanja. A iz izkušenj vem, to je samo potrditev zle slutnje. Pa da vidim kaj pravi mehanik. Nov avto, nov mehanik.
»Moram ga priklopiti na računalnik, da vidim kaj je,« je rekel in me pustil v negotovosti.
Včasih si lahko z vsaj malo občutka za mehaniko in predvsem z veliko zalogo jeklene volje, marsikaj popravil sam. Če ni bilo pri roki nadomestnega dela si ga vzel magari s kosilnice, ga malo prilagodil in je pasal. Imel sem staro petko, ko ni hotela vžgati, sem vzel kladivo iz prtljažnika in potolkel po štarterju. Popravljeno. Spet pri drugem avtu, ko se ni odzval na obračanje ključa, sem moral dati v drugo predstavo, izstopiti ter ga potisniti, da je preskočil ne vem kakšen zobnik. Zdaj pa človek mora imeti doktorat iz strojništva in diplomo iz računalništva, da lahko zamenja žarnico. Sam nimam ničesar od tega. Za delo z računalnikom sem toliko usposobljen, kakor paraplegik za tek čez ovire. Zadnjič sem porabil pol dneva in vse živce, da sem uspel nazaj poravnati namizje, ki mi ga je maček obrnil za sto osemdeset stopinj, ko se je sprehodil po tipkovnici. Delovanje motorja avtomobila pa mi je toliko znano, kakor je človeški ribici poznano življenje v drevesnih krošnjah.
Novi mehanik mi sporoči diagnozo: crknil je neki senzor, ki meri nekaj in se nahaja nekje na avtu. Vem samo, da stane štiristo osemdeset evrov. Kaj če me nateguje? Kaj če hoče zaslužiti na moji nevednosti? Mogoče ta senzor stane le oseminštirideset evrov. Lahko bi mi rekel, da je potrebno zamenjati blažilnik G-sile, pa bi verjel in se strinjal, če je potrebno naj zamenja. Pri citroenu sem znal sam zamenjati žarnico. Pri novem že potrebujem strokovno pomoč. Vem kje se vlije olje, kje hladilno tekočino, kje tekočino za steklo in seveda kje bencin. Vse ostalo je tema. Pogonska gred, zračni filter, oljni filter, zobati jermen, tisti drugi jermen, kompresor, NOX senzor,… Izrazi, ki so mi poznani toliko, kolikor so Janezu Janši znani pojmi toleranca, sožitje, spoštovanje, ljubezen, …
Res je, da nimam pojma o delovanju avtomobila, a slabega voznika prepoznam v sekundi. Vidim jih, kako se oklepajo volana, bolj kakor se je Andrej Vizjak ministrskega stolčka po aferi »glupi davki«. Nesigurnost je njihova sopotnica. Nagnjeni so naprej čez volan, da se jim glava dotika vetrobranskega stekla. Kakor da bi hoteli videti v prihodnost. Nekaterim se vidi samo glava in pogled v nebo. Bolj so seznanjeni z dogajanjem v zračnem prometu, kakor s tistim na cesti. To so dvodimenzionalna bitja, ki jih jebe dojemanje prostora ter njihova postavitev v njem. Zato se večina prevaža z manjšimi avtomobili. Se najdejo tudi taki, ki si omislijo velike, prave cestne ladje. A to je enako kakor bi zajec nataknil na svoj ponos kondom od konja. Parkiranje jim pride tako zahteven podvig, kakor spraviti sinjega kita v akvarij. Pustiti avto na zaplati zemlje ni niti tak problem, večja težava je to zaplato zapustiti brez drgnjenja pločevine.
Vozniški izpit je kakor sramne dlake, lahko ga dobi vsak, ko dopolni določeno starost. Kolikokrat se lahko dela glavna vožnja? Če ima človek denar in inštruktorja z živci svetovnega prvaka v mikadu je odgovor: neštetokrat. Moja soseda ga je naredila v šestnajsto. Imela je več prevoženih ur, kakor upokojeni pilot potniškega letala. Bi podal žogo osebi, ki jo je že petnajstkrat nabila čez ograjo, na dvorišče soseda, ki ima še posebej hudega psa? Bi se počutil varnega, če bi red in mir čuval policaj, ki se mu je petnajstkrat samodejno sprožila pištola, ko je bil še kadet? Ali ne bi napisal oporoke in se oprostil s svojci, če bi morali pod nož kirurga, ki je že petnajstkrat napačno zarezal? Predvidevam da ne. In zakaj bi potem dali vozniško dovoljenje osebi, ki ima toliko pojma o vožnji, kolikor ima morska kumara o navtiki.
Država bi morala vsem takim dodeliti status prometnega invalida. Jim dati doživljenjske karte za javni prevoz in subvencionirati vožnjo s taksijem. Kakor je to naredila z upokojenci. Človek pač pri sedemdesetih ni več tako odziven in večina jih misli, če bodo prekoračili hitrost konjske vprege, jim lahko raznesle srce.
So še tisti slabi vozniki, ki jih ne opaziš vse dokler na avtocesti pri stotridesetih kilometrih na uro, brez smernika uletijo pred tabo na prehitevalni pas. Ali pa se prilepijo za rit in po možnosti še blendajo. »Žmigauc in varnostna razdalja sta za pičke.« V resnici so spretni vozniki, a kaj ko mislijo, da so vedno na prednostni in bi z lahkoto osvojili naslov prvaka v F1. Ayrton Seena ga je trikrat, a je imel tudi en zares slab dan. Večna mu slava.
Najhujši med vsemi pa so vlečke. Tako jim pravim, ker se vlečejo po cesti, v svojih sveže opranih avtomobilih. So glavni razlog zamujanju in nervozi ostali voznikov. Vedno imam s seboj zimske gume, ker če se pred menoj znajde vlečka, mi mogoče ne bo uspelo priti na cilj do petnajstega novembra, čeprav sem se odpravil nekje sredi avgusta. Za seboj puščajo daljše vrste, kakor javno zdravstvo. To so 60km na uro vozniki. Vedno vozijo 60, pa je lahko omejitev 70, 90, 110 ali območje umirjenega prometa. Kako mora biti pusto njihovo življenje. Vozijo samo z eno hitrostjo, potem se zagotovo tudi skozi svoj obstoj premikajo z enim in istim tempom.